Sprijaznimo se, večina nas je zagrešila ta greh, da smo potrebo opravili (lulanje) kar v potapljaški obleki-četudi rečemo, da nismo. Kajti, ali se bomo večino našega potopa soočali z neizprosno potrebo po dvigu na površje, jezni slačili neopren ter tekali na stranišče ali pa bomo kar opravili… Takšna neprijetna izkušnja lahko ljudi prepriča v to, da posumijo, da imajo težave z mehurjem ali pa jih odvrne od tega, da spijejo dovolj vode pred potopom. Po drugi strani, pa lahko dehidracija poveča tveganje nastanka dekompresijske bolezni, zato je pomembno, da potapljači povsem razumejo znanost v ozadju te reakcije telesa: zakaj se potreba po lulanju pojavlja, ko se potapljamo.

Potopljaškadiurezadobesedno pomeni"izguba vode zaradipotopitve." V ozadju tega procesa obstajata dva glavnamehanizma: nizketemperatureinpovečanvodni tlak. Voda je odličen prevodnik toplote, zato potrebujemo potapljaško obleko, da ohranja toploto telesa, tudi v tropskih morjih. Nizke temperature stimulirajo periferne krvne žile, zaradi hladu in pritiska okolja pride do krčenja perifernih žil, kar se pojavi tudi v naših rokah in nogah v hladnih dneh. Ta mehanizem preživetja zmanjša površino, ki je na voljo za izgubo toplote in preusmeri kri do jedra, s čimer omogoči, da so bolj pomembni organi, kot so srce, ledvice in možgani, preskrbljeni z zadostno količino krvi.

Od prvega potopa naprej smo prepričani, da se tlak povečuje z globino. Mogoče ste opazili, kako vaš obtežitveni pas nenadoma postaja vse bolj ohlapen, globje ko se potapljate? To je učinek vodnega tlaka, ki nas stiska z vseh strani. Na enak način ta tlak stiska tudi žile v naših rokah in nogah. Periferne žile imajo relativno tanko mišično steno v primerjavi z arterijami, zaradi česar so bolj upogljive. Ko se upognejo, potisnejo kri, ki jo prenašajo, do samega jedra telesa.

Oba mehanizma imata za posledico prerazporeditev krvi iz manjših perifernih žil do večjih žil v prsih. Tako več krvi pride v srce, točneje v desni atrij, ki je nekakšna sprejemna komora za kri, ki gre v srce. Ko se dostavlja več krvi, se mišična stena razteza. Baroreceptorji (senzorji tlaka) zaznajo povečanje krvnega tlaka, ki potem povzroči izločanje atrijskega natriuretičnega peptida (ANP). Eden od neto učinkov tega močnega vazodilatatorja (širi krvne žile) je izguba vode. Pokazalo se je, da se učinki tega širjenja krvnih žil, lahko občutijo tudi do 12 ur po potopu.

Če se v srce dovaja več krvi, pomeni, da večja količina le-te pride tudi v druge organe, zlasti v ledvice, ki so nekakšen filter, ki proizvaja urin. Večji kot je pretok krvi skozi ledvice, več urina se proizvede. Prepletenost omenjenih mehanizmov je precej zapletena in kar precej dela na področju raziskav medicine potapljanja je potrebno še opraviti, vendar pa smo s tem člankom razložili neke osnove procesov, ki nastajajo v našem telesu, ter pri tem izpostavili najpomembnejše dejstvo: potapljanje nas dehidrira.  

Končno spoznanje vsega tega pa je, da ne pozabimo na zadostno hidriranost med potapljanjem in naj nas nevšečnosti zaradi nuje po odhodu na stranišče ne odvrne od tega, da bi spili veliko vode. Če vas torej nuja (po lulanju) zaloti med potopom (in verjetno vas bo), imate naše dovoljenje, da opravite kar v obleki. Vendar, če nas potreba po lulanju spremlja še dolgo potem, ko se vrnemo na gladino, in se kasneje ob opravljanju potrebe pojavi pekoč občutek in zbadanje, lahko to pomeni okužbo z vodo in je potrebno poiskati zdravniško pomoč.

Zapisal Sebastjan Senekovič, december 2015

Povzetki Po: Facebook, SCUBALIFE MAGAZIN, Dr. Suzanne Gaskell