oglas
oglas
oglas
Vrni se na površje in potopi se še naslednjič.
Iskanje:
razvoj potapljaške opreme

Zelo pomembno vlogo pri razvoju potapljaške opreme, je odigrala, ena izmed prvih uporabnih naprav za bivanje pod vodo, tako imenovani "potapljaški zvon".


Naprava, v obliki zvona, s kupolo iz trdne snovi, ki ne prepušča zraka, s spodnje strani odprto tako, da pritisk vode v okolju stisne zrak na enak tlak. Iz njega so lahko potapljači opazovali okolje (skozi dno, oziroma steklene odprtine v sami kupoli), oziroma delali krajše izlete v vodo v apneji (na vdih), ali s pripomočki, kot so posebne posode, mehi za shranjevanje zraka. Zvon jim je omogočil bivanje v večjih globinah, saj je stisnjen zrak v njem, omogočil normalno dihanje in preprečil gnetenje delov človeškega telesa, ki so napolnjeni z zrakom in niso zaščiteni s trdim tkivom (pljuča). Pojavili pa so se drugi fiziološki problemi, pritisk vode na uho - bobnič. Aristotel opisuje, da so potapljači, lovci spužev to reševali tako, da so ušesa zamašili s spužvo, natopljeno v olje. Danes to rešujemo na bolj varen in zanesljiv način, s tako imenovanim izenačevanjem (kompenzacijo), kar bomo podrobneje opisali pri tehniki potapljanja. Prav tako se je pojavil problem hipoksije in anoksije. Zaradi omejene količine zraka, s prostornino zraka v zvonu, in njegove povečane porabe, zaradi dihanja pod pritiskom stisnjenega zraka, je prihajalo do pomanjkanja kisika, potrebnega za opravljanje življenjskih funkcij, zaradi česar je prišlo do hipoksije, pomanjkanja kisika in anoksije, popolne prekinitve dobave kisika in nezavesti, posledica katere je velikokrat bila tudi smrt. Enaki problemi se pojavljajo povsod, kjer imamo omejeno količino zraka, predvsem pri potapljanju na vdih (v apneji) in tudi, vendar manj pogosto, pri potapljanju s potapljaško jeklenko (posoda s stisnjenim zrakom).

Domišljija ljudem ni dala miru in iznašli so zvon, ki je imel dovod zraka iz površja - "keson". Posoda je iste oblike kot zvon, le da ima možen dovod stisnjenega zraka, na vrhu. S tem je bilo omogočeno potapljačem daljše bivanje pod gladino in opravljanje zahtevnejših del. Starejši se verjetno spominjate kesonskih delavcev, ki so gradili temelje za mostove, v kesonih, na dnu voda. S podaljšanjem bivanja, pa se je pojavil nov fiziološki problem, imenovan dekompresijska bolezen ali »kesonska bolezen«,  prva spoznanja o njej so bila namreč opažena pri delavcih v kesonu, Problem te bolezni še danes ni učinkovito rešen, obstajajo pa spoznanja, ki pogojujejo, nam priporočajo način bivanja in obnašanja pod vodo in nas tako, praktično obvarujejo pred to strašno boleznijo. Ponovno vas opozarjam, da ne preizkušajte opisanega na lastni koži, to so za nas že naredili drugi, zaupajte nam in se držite pravil, ki vam jih bomo podali v sledečih sestavkih.

Tako zvon, kot keson omejujeta gibanje potapljača, njegovo avtonomijo. Potapljač je v njem omejen na gibanje v področju zvona, oziroma njegove okolice, kolikor traja njegova sposobnost delovanja v apneji (na vdih).

Z namenom povečanja avtonomije potapljača, so pričeli izdelovati tako imenovane trde in mehke skafandre.


Skafander je potapljaška obleka, v katero se obleče potapljač in ne dopušča direktnega stika telesa z vodo (vodo nepropustna potapljaška obleka) in ima za zaščito glave trdo čelado - skafander. Potapljač je, s tako imenovano popkovino, povezan z izvorom zraka, ki mu ga direktno in neprestano dovajajo v skafander, pri modernejših inačicah pa samo v času vdiha ali potrebe po njem. Skafandri so precej podobni astronavtskim oblekam, verjetno iz njih tudi izhajajo, enako pa so tudi poimenovani. Zakaj trdi in zakaj mehki skafandri?



Eden od problemov bivanja pod vodo je povečan pritisk okolja (vsakih 10m pod morsko gladino se le – ta poveča za okrog 1 bar). Pri mehkih skafandrih, kjer je obleka, ne pa tudi čelada, iz mehkega materiala, prihaja do problema gnetenja. Pritisk vode v okolju pritiska na obleko in jo gnete, ker je le ta mehka, se na določenih mestih guba in poškoduje potapljača. Poškodbe so podobne tistim, kadar se uščipnete. Niso sicer smrtno nevarne, so pa neprijetne. Zato je predvsem za večje globine primernejši trdi skafander, ki pa zaradi svoje omejene gibljivosti, omejuje gibljivost potapljača. Trdi skafander ima še drugo prednost, v njem potapljač ni izpostavljen pritisku okolja, saj ga trdi oklep, kakor v podmornici, varuje pred njim.

Seveda pa so skafandri še vedno predraga, prezapletena in na nek način tudi nevarna oprema za potapljača, homo-turisticus-a. Tudi znanstveniki, ki so si želeli pobližje ogledati svet, ki ga preučujejo, ne bi imeli te možnosti, če se ne bi razvila potapljaška oprema, imenovana avtonomna, lahka potapljaška oprema.

 

Na začetku razvoja te potapljaške opreme, ki sega v konec 19. stoletja, so bile to precej okorne maske z regulatorjem, ki je doziral zrak pod pritiskom okolice, rezervoar z zrakom je bil še vedno tlačen iz površja, od koder je bil potapljač povezan s popkovino, gumijasto cevjo.



Vendar je to povezavo potapljač lahko prekinil in se potapljal avtonomno, samo z zrakom iz posode - jeklenke.

 

Pričeli so se pojavljati tudi tako imenovani dihalni aparati na zaprti krog, pri katerih je potapljač dihal komprimiran kisik in so delovali na principu regeneriranja izdihanega zraka .

 

Ta način je še danes v uporabi. Je precej nevaren, saj kisik pod pritiskom povzroča vnetje dihalnih poti in kisikovo epilepsijo. Zato je potapljanje z njim omejeno z globino in tudi časom trajanja potopa. Takšen aparat za dihanje se uporablja za vojaške namene, saj ne izloča mehurčkov in je tako potapljača, pod vodo, težje odkriti.

 

Največje odkritje v zgodovini potapljaštva, pa je trenutno hidrostatični dihalni aparat za odprti krog, ki dozira zrak samo v fazi vdiha. Zanj sta najbolj zaslužna francoski pomorski oficir J. Y. Custeau in inženir E. Gagnane. Njegova enostavna konstrukcija in sigurnost delovanja je pogojevala hiter razvoj potapljaških aktivnosti.

 

Na področju Jadrana so najbolj poznani potapljači Krapanjski spužvarji, ki so se že ob koncu 19. stoletja, potapljali s skafandrom.

 

 

Slovenski zanesenjaki, brata, I. in D. Kuščar s prijateljema, D. Leskovškom in M. Zalokarjem, so skoraj hkrati s Francozi in Italijani naredili skafandru podobno kapo, v katero so s površja tlačili zrak z ročno zračno tlačilko in se tako potapljali do 15 m globine.

 

Leta 1951  je bilo v Ljubljani ustanovljeno eno prvih potapljaških društev – Društvo za raziskavo morja (DRM), ki obstaja še danes.

 

Še nedolgo nazaj je potapljanje veljalo za nevaren šport. Šport s katerim se lahko ukvarjajo samo zdravi, fizično dobro pripravljeni ljudje. Menili so, da je potapljanje težko, fizično zelo naporno delo. Že dolgo ni več tako, saj se je potapljaška oprema razvila do teh skrajnosti, ko praktično pod vodo ni potrebno več niti plavati. Obstajajo podvodni skuterji, kompenzatorji plovnosti, potop nadzira in potapljača usmerja računalnik ,... tako, da je opazovanje narave pod vodo edino delo potapljača, homo-turisticusa.


Objavljeno: 7.4.2009 @ 11:44:37 Avtor: Administrator